S a m
Sam, dolgo hodim vzdolž kamnite steze, ki je že uničila moje čevlje.
Noge mi krvavijo.
Blodim, ne vem kam, izgubljen med gorami.
Imam oblačila raztrgana od trnov robide.
Sam, z lakoto ki me spremlja, s strahom da ne bom našel zavetišča, s strahom da ostanem sam.
Kričim! Kličem na pomoč!
Je mogoče, da me nihče ne sliši?
Zakaj nihče ne odgovori?
Vendar, imam noge ki krvavijo! Kdo me bo ozdravil?
Sem lačen! Kdo me bo nasitil?
Me bo mraz! Kdo me bo oblekel?
Ne prenesem tega položaja!
Zaradi jeze in strahu kričim glasneje, tako močno da slišim na stotine, tisoče, milijone glasovih ki kričijo:
Sem lačan! Me zebe! Potrebujem nego!
So gore, ki se norčujejo iz mene, ker sem jih izzival!
Kradejo moj glas in ga vrnejo, kot da ne bi bil moj, kot da bi drugi glasovi spraševali kdo jih bo nasitil, oblekel, ozdravil.
Ali mogoče, da sele sedaj slišim te glasove?