Le tue lacrime.
Mi recherò, dove nascono le tue lacrime,
dove ancora, piccole gemme di rugiada, svaniscono al tepore di un respiro.
Tamponerò per sempre la sorgente, usando cento o forse mille mani;
di certo so che riuscirò, perché voglio sia più bello il tuo domani.
Poi scopro che è il male che alimenta la sorgente.
Pure io in essa mi rispecchio, inesorabilmente!
Non basteranno cento, neppure mille mani,
ora so perchè uguale ad oggi sarà ancora il tuo domani!
Tvoje solze.
Šel tja bom, kjer
se rodijo tvoje solze,
kjer so še, majhni biseri rose, ki izginijo s toploto diha.
Zamašil bom za vedno izvir, s sto, ali tisoč rokami.
Seveda vem, da mi bo to uspelo, ker hočem da bo lepša tvoja prihodnost.
Nato odkrijem da zlo napaja izvir, in tudi jaz se v njem neizprozno zrcalim.
Ne bo dovolj sto, niti tisoč rok, zdaj vem da bo kot včeraj tudi tvoje jutro.